OSNOVNA PRAVILA IMPROVIZIRANJA

 

 

ZAČENJANJE PRIZOROV

1. V osnovi je cilj priti do bistvenih in zanimivih stvari čim hitreje. Zaradi tega je priporočljivo: začeti prizor z dvema osebama ki sta že na odru, ali začeti prizor z dvema osebama, ki se že poznata.

 

Zakaj imeti prizor, ki gre:

--Živjo.

--Lep pozdrav.

--Kako je tebi ime?

--Lojze, kako je pa tebi?

--Janez.

--Kaj je novega, Janez?

--Samo še en mesec življenja imam.

 

Če pa lahko imas prizor, ki gre:

--Lojze, samo še en mesec življenja imam.

--Ojoj, a zaradi pijače?

--Ja. Dejva hitro še eno rundo.

 

2. Opravljanje neke akcije, ki karakterizira poklic ali vlogo lika, kot je na primer učitelj, ki briše tablo ali otrok, ki se igra z igračami, je odlično za začetek prizora. Taksen začetek veliko pove o tem, kaj se dogaja in kje, ter s tem pomaga prizoru k hitrejšemu prehodu na bistvo. (paziti je treba le, da se prizor ne začne s pitjem piva ali igranjem pasijanse ker je to preprosto dejavnost enega lika) Dva lika lahko začneta prizor z nekim skupnim opravilom.

 

3. Dober način za začetek prizora je jasna opredelitev, koga oba lika predstavljata, kje sta in kaj počneta. Improvizatorja lahko te stvari določita tudi eden drugemu. Pozoren bodi da sprejmeš vso informacijo, s katero te soigralec obdari.

 

SPREJEMANJE IGRE

Vsak kos informacije, predlog ali igro soigralca, najprej sprejmi kot dejstvo (namesto da jo odkloniš ali zanikaš); se veš, dodaj ji kaksno informacijo več. Če ti nekdo reče, da nosis gasilsko čelado, mu pritrdi in se dodaj katerega gasilskega društva član si. Če to počnes zadosti dolgo, boš kmalu imel zgodbo, polno zanimivih dejstev, predmetov in odnosov.

 

DODAJ PRIDEVNIK

Če nameravaš reči:’Kakšen nogometaš!’, rajsi reči:’Kako neroden nogometaš!’ Bolj opredeljena podoba odpira nove, bogatejše možnosti za nadaljevanje. Pridevniki so vzpodbuda prizorom, saj dajejo soigralcu več materiala za hitrejše in lažje napredovanje v zgodbi.


OPRAVIČLJIVOST

Zagotoviti je treba razlog (opravičilo) za vse kar v očeh gledalca ni smiselno. Če tega ne storiš, je gledalec zmeden. To pomeni, če trije igralci uporabljajo npr. hladilnik na treh različnih lokacijah v prostoru, potem uvedba dodatne hudomušne osebe, ki se zabava s tem, da pod pohištvo namešča kolesca, gledalce pomiri ali pa jih spravi v smeh.

 

Vstopanje, izstopanje ali početje česar koli oz. ničesar mora imeti svoj razlog, biti opravičeno. Ne reci le ‘Okej, jaz grem. Adijo.’ in oditi iz prizora. Odidi z razlogom.

 

BLOKIRANJE (NE!!!)

Najpomembnejše pravilo improvizacije. Blok pomeni zanikanje nečesa, kar je nekdo drug vzpostavil ali pa poskuša vzpostaviti na odru. Obstaja nekaj oblik:

 

Prostorski blok: Nekdo porabi pet minut z urejanjem mize za večerjo, nek drugi lik pa se sprehodi naravnost skoznjo. Takšen prizor sproža neugodje, dostikrat negodovanje pri gledalcih.

 

Blok lika: Nedovoljevanje drugi osebi biti tisto kar hoče.

--Živjo. Jaz sem tvoj zobozdravnik.

--Ne pa nisi. Ti si moj gastroenterologist!

 

Blok lokacije: Nasprotovanje informaciji, ki jo nekdo vzpostavi.

--Spustite periskop.

--Ja kaj pa govoriš!? Mi smo v helikopterju!

 

Blok akcije:

--Janko, mi prineseš pivo iz hladilnika?

--Ne.

 

ali

 

--Joj, padaaaaam!!

--Ne moti me. Zdajle bom porušil rekord na fliperju.

 

Blokiranje povzroča neudobje tako med gledalci kot v sami igri. Vsak blok se v nadaljevanju prizora lahko popravi z ustreznim opravičilom. Izkušeni improvizatorji ločijo med slabim in komičnim blokom. Slednji je lahko tudi smiseln v logiki dotičnega prizora.

 

PRIZORI Z VEČ IGRALCI

Improvizacija s tremi ali več liki naenkrat je zahtevna in zahteva še več pozornosti vseh sodelujočih.

 

1. Ne razmišljaj o sebi in svoji podobi. Namesto tega se vedno vprašaj, ‘Kaj lahko jaz skozi svoj lik prispevam k širši sliki?’ in ‘Kaj je moja vloga v tem prizoru?’ Improvizacija je lažja če ima takšen prizor glavni lik.

NAPOTKI MED IGRO

1. Daj sam sebi predlog kadar ne prosiš publiko zanj. Prizori so boljši, kadar vanje vstopiš z odnosom, akcijo ali čustvom. Torej le izberi enega zase naključno ali pa kot reakcijo na nek drugi lik in prizor bo prav gotovo lepši in bogatejši. Ohrani svoj karakter in lastnosti skozi cel prizor, tako ti bodo gledalci lažje sledili, soigralci pa te skozi igro lazje podpirali.

2. Pogovor naj teče od replike do replike. Skorajda zagotovo lahko računas z uspešnim prizorom če vsak igralec pove le eno vrstico (repliko) in potem pozorno posluša soigralce preden znova spregovori. To je najbolj preprosta stvar, ki jo skupina lahko stori za izboljšanje svoje igre.

3. Ne trudi se biti smešen ali načrtovati šale daleč vnaprej. Šale in komične situacije nastajajo naravno iz jasnih odnosov med liki in enostavne, trdne zasnove prizora (prostor, akcija, karakterji...).

4. Izogibaj se daljšemu strmenju v objekte, ki so izven odra, na tleh ali v tvoji roki. Predmet sam po sebi ni zanimiv, pač pa je zanimiva reakcija lika nanj. Izogibaj se pogovoru o ljudeh in stvareh, ki jih v prizoru ni, ali pa so se zgodile v preteklosti. Kar je pomembno je tu in zdaj.

O prizoru razmišljaj kot o ‘čisto posebnem dnevu’, ko kaže kot da se bo zgodilo nekaj velikega in nezaslišanega (npr. nekdo bo izpovedal svojo ljubezen, oropal banko, ali hoče plavati nag v reki). In ne le govori o temu, pač pa to stori.

5. Spoštuj prostor. Kadar si ali kadar nisi na odru, vedno opazuj drugih igralcev igro, zapomni si kam so postavili pohištvo, zidove, ipd. Če tega ne počnes prihaja do prostorskih blokov. Še slabše. Tako pokažeš soigralcem in gledalcem da te ne zanima kaj se počne in govori na odru.